• Lastnica treh terierjev – Bernyja, Kore in Maruške
• hribi + psi = moja popolna kombinacija
• Že od malih nog v stalni družbi velikih in malih domačih živali
• konservatorka-restavratorka likovnih del

Psi so del mojega življenja že od rojstva. Moj čisto prvi otroški spominov je povezan z majhnim črnim terierčkom Tobijem, ki se je zvesto sprehajal ob mojem vozičku. To so bili še časi, ko so se psi radi potepali, in nekega dne, medtem ko sem zaspala na sprehodu, je Tobi izginil – za vedno. Bil je zadnji majhen pes v naši družini za dolgo časa. Živim na vasi, na veliki posesti, kjer pes ni le družabnik, ampak tudi čuvaj, zato sem odraščala ob veličastnih Šarplanincih. A Tobijev obraz se mi je za vedno vtisnil v spomin in nekje globoko v meni je ostala želja po majhnem psu.

Pri 12 letih mi je po dolgem pregovarjanju končno uspelo: zbrala sem dovolj prihrankov in prepričala starše, da sem si kupila svojega prvega psa – Bernyja, zahodno višavskega belega terierja. Danes je Berny že 14 let star, a prav on me je popeljal v svet kinologije. Je tipičen terier: svojeglav, glasen, pameten, vedno pripravljen na “razpravo” in izjemno vztrajen. Je tudi selektivno gluh (po potrebi) in ima močan nagon. Njegova reaktivnost na pse – ki se je po nekaj slabih izkušnjah le še stopnjevala – nama je povzročala kar nekaj izzivov. A kljub vsemu sva skupaj preizkusila vse: od osnov poslušnosti do agilityja. Njegova najljubša aktivnost? Lovljenje vsega, od jazbeca do medveda. Znanje, ki sem ga pridobila zaradi njega, je neprecenljivo – on me je naučil, da pri psih ne gre na silo, da ni bližnjic in da je potrpežljiv, prijazen pristop tisti, ki prinese dolgoročne rezultate. V tistem času sem požirala vse vsebine o psih, pridno brala revijo Moj pes in se vpisovala v spletne tečaje – želela sem ga razumeti in delati bolje.

Po 12 letih sem začutila, da si Berny zasluži pasjo družbo – in jaz nov izziv. K meni je prišla Kora, norfolk terierka. Z njo sem začela bolj zavestno in sistematično delati – imela sem več znanja, več orodij, a tudi Kora je s seboj prinesla svoj nahrbtnik težav. Razvila je močno reaktivnost na vse, kar se premika, in hitro sem dojela, da me čaka zares zahteven izziv. Prav Kora me je naučila največ – predvsem, kaj pomeni sprejeti psa, ki je kljub vloženemu trudu popolnoma drugačen, kot si pričakoval. Hkrati pa sem dobro vedela, kakšno tveganje prinaša najmanjši delovni terier – saj veste, strup se skriva v majhnih stekleničkah. S Koro sem imela namen trenirati agility in mantrailing, a sva morali za nekaj časa na prvo mesto postaviti umirjanje njene reaktivnosti. Danes je že precej bolje in končno se bova lahko posvetili tudi zabavi in njenemu radovednemu, vedno zaposlenemu nosu.